Žička kartuzija - poročilo o delu žirije

Nadkritje ostalin cerkve Sv. Janeza Krsnika v Žički kartuziji

Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap, Samo Mlakar, Katja Ivić, Dino Mujić

 

Nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji predstavlja nov pristop k obravnavi arhitekturnih posegov v krhko in zgodovinsko bogato dediščino ruševin, tako v slovenskem prostoru kot tudi širše.

Znotraj različnih strokovnih pogledov, ki segajo od konservativnega pristopa, temelječega na prizadevanju za vzpostavitev historične strehe, do ohranjanja nostalgične podobe ruševine, avtorji uspešno povežejo obe skrajni in na videz nezdružljivi točki tega razpona s sodobnim, odprtim in abstraktnim arhitekturnim jezikom.

Pri posegu ne gre za poudarjanje sodobne intervencije, temveč za natančno branje ruševine, za potrpežljivo sodelovanje s konservatorjem in s široko ekipo sodelavcev z različnih področij. Arhitektura s svojo sposobnostjo ustvarjanja novega, še neobstoječega, postane vezno tkivo preteklosti in sedanjosti, prisotnosti in odsotnosti.

Prav odsotnost je temeljna ideja projekta. Polovična streha, ki z vhodne strani kartuzije poustvarja vtis nekdanje dominante, nagovarja s praznino neponovljive preteklosti. Povsem funkcionalna zaščita cerkvenih zidov in ponovna vzpostavitev prostora, ki bo skrbel za živost dediščine, se tako spremenita v jasen dialog z dolgo in pestro zgodbo cerkve sv. Janeza Krstnika, od njenega nastanka do prehoda v stanje ruševine.

Visokotehnološka rešitev je tiha, odpiranje in zapiranje strešine se dogaja izredno počasi, neslišno. Od obiskovalca terja potrpljenje. Poseg ne želi biti fascinanten, temveč spoštljiv. Stoji in se premika v tišini kartuzijanskega reda.

Projekt je inovativen in občutljiv. Pot, ki vodi obiskovalca, se razvija skozi postopno izkušnjo odkrivanja. Po postanku v cerkveni ladji stopi v neke vrste prostorsko zanko, ki obsega vzpon na vrh zidovja in nato rahel spust v ozek prehod do razglednega okna. Slednje ne stoji na naključnem mestu, temveč na stičišču ohranjene historične substance in nove pozidave. Na tej skrbno izbrani točki, ki razkriva pogled na še vedno zakopane samostanske zidove, se zaključi ves čas prisotni dialog med novim in starim.

Nadkritje ostalin cerkve v Žički kartuziji odstira moč sodobnega arhitekturnega jezika: oblikuje pripoved, ki je skladna s čutenjem in ustvarjalnostjo preteklih obdobij. V času siromašenja skupnega prostora in poenostavljanja miselnega horizonta je primer angažiranega, strokovnega in ustvarjalnega presežka.